Odziv na 1. Slovenski pravorečni posvet


Pobudniki 1. Slovenskega pravorečnega posveta, ki je potekal sredi decembra ne samo v pobudi, temveč tudi soorganizaciji treh ustanov oz. posameznikov in posameznic s teh ustanov, so slovenski jeziko(slov)ni skupnosti po posvetu januarja ponudili v razpravo svojo usklajeno definicijo govorjenega slovenskega knjižnega jezika – najbrž z namenom, da bi definicija (z morebitnimi dopolnitvami?) postala splošno veljavna. Ob tem se nam postavljajo vprašanja, ali je taka definicija res možna, res potrebna in zakaj, in če je, kako nadaljevati usklajevanje tako, da bosta razprava in odločanje zajela in vključila široko strokovno občinstvo, ne le ozkega kroga podpisanih pobudnikov.

Definiranje tako kompleksnih in od interpretacije odvisnih pojmov, kot je govorjeni knjižni jezik, je stvar raziskovalne dejavnosti in pedagoške prakse, kar poteka po ustaljenih poteh na relevantnih ustanovah. Enotne in vsesplošne veljavne definicije govorjenega knjižnega jezika, ki bi zavezovala vse in vsakogar, zato niti ne more biti; definicija se zdi smiselna predvsem za splošne pedagoške namene, pa morda tudi za aktualne kodifikacijske potrebe – in mora torej biti, kar je povedano že v prejšnjem odstavku, sprejeta res s širokim konsenzom.

Nekaj pripomb k besedilu samemu: razglasiti (knjižno)jezikovno rabo za »uresničevanje« knjižnega jezika je problematično, saj vzbuja vtis, da je knjižni jezik nekaj, kar obstaja samo po sebi, neodvisno od rabe. Tako pojmovanje se bodisi hote bodisi nehote zlahka poveže s prepričanjem, da je torej knjižni jezik in njegovo podobo mogoče ugotavljati in določati brez doslednega upoštevanja empiričnih danosti statistično reprezentativne sodobne jezikovne rabe, ki po kontekstualnih dejavnikih velja za knjižno (kar je seveda zadeva, odprta za interpretacijo), temveč je knjižnojezikovna podoba predvsem rezultanta jezikovne in jezikoslovne tradicije, pri kateri je treba vztrajati za vsako ceno in predvsem poskrbeti za njeno »uresničevanje« v nadaljnji rabi. Tradicija in prožna stabilnost knjižnega jezika sta gotovo njegovi dragoceni lastnosti, a v sodobnih jezikovnih razmerah bi kazalo prožnost še okrepiti – in morda raje kot o prožni stabilnosti razmišljati o stabilni prožnosti.

Vprašanji nacionalne reprezentativnosti in nacionalne povezovalnosti slovenskega knjižnega jezika bi si gotovo zaslužili široko in poglobljeno razpravo. V razmerah slovenske državne suverenosti in vključenosti Republike Slovenije v Evropsko unijo potekajo identitetni procesi tudi v povezavi z jezikom najverjetneje precej drugače kot v slovenski preteklosti. Slovenskega naroda identitetno ne povezuje (več) samo slovenski knjižni jezik, ampak slovenski jezik z vsemi svojimi varietetami, slovenščina kot jezikovni kontinuum, tudi če ima med njimi najopaznejšo in najmočnejšo vlogo knjižni jezik. Tudi pojmovanje nacionalne reprezentativnosti knjižnega jezika bi po analogiji terjalo temeljit sodobni premislek. Bežna omemba teh dveh (ne več zares samoumevno veljavnih) vlog v predlagani definiciji se zato ne zdi potrebna.

Izpostavitev variantnosti govorjenega knjižnega jezika se zdi zelo smiselna s stališča njegove družbenopovezovalne moči. Nenavadno pa je, da definicija v isti sapi z različnostjo narečnih podlag omenja med razlogi za »izhodiščno« variantnost tudi tujejezične vplive – ti sinhrono gledano najbrž ne morejo imeti odločilnega vpliva na neko govorico, ki bi pri večini sodobnih sogovorcev in sogovork učinkovala sprejemljivo in nezaznamovano. Če so pobudniki pri tem morda imeli v mislih tudi vse večjo množico govorcev in govork slovenščine kot drugega in tujega jezika, bi bilo to bolje omeniti izrecno – čeprav pri tej skupini (posplošeno) seveda ne gre le za »določen obseg segmentnih in predvsem suprasegmentnih lastnosti«, ampak za širok nabor interferenčnih procesov pri knjižnojezikovni rabi.

Pri variantnosti besedilo govori o govorcih in njihovih poslušalcih – morda bi pri sodobnem pojmovanju knjižnega govorjenega jezika vendarle kazalo težišče z enogovornega sporočanja prerazporediti tudi na dvogovorno sporazumevanje.

Drugi odstavek predlagane definicije je nejasen, izzveni pa tudi precej nedemokratično v odnosu do celote jezikovnih praks v slovenščini. Kaj v jezikovni skupnosti velja za kultivirano rabo jezika in kaj ne, lahko taka definicija (s svojimi posledicami) kvečjemu sousmerja, ne more pa kar določati. Kaj pomeni, da je »govorjeni knjižni jezik /…/ z vidika normativnosti /…/ izhodiščno vrednotenjsko merilo za vse druge socialno- in funkcijskozvrstne govorjene rabe«? Da govorjeni knjižni jezik zajema samo iz tistih rab, ki so zanj primerne? To bi bila res nepotrebna (in nerabna) tavtologija. Če pa obstaja odgovor na vprašanje, zakaj naj bi vse neknjižne in nenormirane jezikovne rabe (kar pomeni veliko večino govorne rabe slovenščine) vrednotili z merili knjižnega jezika, je ta odgovor pravzaprav problem, in to družbeno izključevalne narave: torej naj bi bilo vse, kar ni knjižno, na splošno manj vredno in slabše od knjižnega?

Tudi zadnji stavek drugega odstavka izzveni nekoliko tavtološko; če »vzajemen soodvisen odnos« (ki bi ga najbrž lahko skrajšali v vzajemno soodvisnost) razumemo tako, da knjižna norma vpliva na knjižno rabo, ta pa povratno na normo, se s tem ni mogoče ne strinjati – toda tako razumevanje se zdi v nasprotju s formulacijo o uresničevanju knjižnega jezika v prvem odstavku.

Pri sklepih v zvezi s tonemskostjo se poleg vsebinskih vprašanj spet postavi temeljno formalno vprašanje: kdo in na podlagi česa lahko razglasi v knjižnem jeziku nekaj za dopustno ali nedopustno, prednostno ali neprednostno?

Odgovor je: na podlagi empiričnih podatkov o statistično reprezentativni jezikovni rabi, s širokim strokovnim konsenzom in z zavedanjem o družbeni občutljivosti jezikovnega normiranja. Če je poziv k javni razpravi po 1. Slovenskem pravorečnem posvetu predvsem  začetek za vse zainteresirane odprte javne razprave o nadaljnjih poteh normiranja slovenskega govorjenega standardnega jezika, potem je to pravi korak. Dopolnjevanje in površinsko preoblikovanje nekih vnaprej usklajenih definicij pa je prej korak nazaj.

 

Ljubljana, 15. 2. 2021

 

Red. prof. dr. Vojko Gorjanc, FF UL

Red. prof. dr. Monika Kalin Golob, FDV UL

Doc. dr. Simon Krek, CJVT UL, IJS

Doc. dr. Nataša Logar, FDV UL

Doc. dr. Tadeja Rozman, FU UL

Red. prof. dr. Marko Stabej, FF UL

 

Ljubljana, 18. 2. 2021

 

Doc. dr. Maja Bitenc, FF UL

Asist. Jaka Čibej, FF UL, IJS

Doc. dr. Polona Gantar, FF UL

Asist. Eva Pori, FF UL, IJS